Oda življenja…

Nevem kaj se dogaja ta teden z mano…Počutim se obupno, nekoristno,, totalno nesposobno in v bistvu nimam volje do ničesar…

Utrujena sem od dela…Saj ni fizično naporno delo, ampak vstanem zgodaj zjutraj, se ukvarjam z malimi pamžeki do 8.00ih-8.15, grem domov in se za ob 11.30 vračam….V času, ko sem doma, pa se učim za strokovnega, ker mi je to pogoj, da obdržim službo…Nevem, mogoče se samo meni zdi, da je to malo psihično obremenjujoče…Rada počnem svoje delo in želim si ga nadaljevat…

In kaj je bilo ta teden…Za začetek sem bila vsa muhasta in tečna do R. Ni mi bilo do nekega pravega pogovora, v bistvu sem ga samo poslušala in tu in tam rekla kakšno besedo…Ima  pač svoje mnenje o stvareh, ki se dogajajo pri njih doma, o tem, da je za vse on in da mora vse on urejat, za sebe pa nima časa, da bi kaj naredil…Amapk OK, če njemu to odgovarja potem bo moralo tudi meni…

Za piko na i pa sva včeraj z mamo imeli grozen prepir…Iz brezveznega razloga se je razvil tak prepir, da sem se sredi sprehoda obrnila in ji rekla, da tega ne morem več poslušat in da grem domov…Ni vsega ona kriva, normalno da sem kriva tudi jaz…Ampak določenih stvari ali ne more ali pa noče razumeti…Kako lahko reče, da jo namerno zajebavam, da sem namerno nesramna do nje ?? Nisem namerno takšna in to me boli, ker mi tega ne verjame… Vse skupaj pa potem tako obrne, da izgleda in da lahko reče, da je pač najslabša mama… Sploh se ne zaveda kakšno bolečino m s takšnimi besedami povzroči…Imam jo neizmenro rada in si neizmerno želim, da bi se razumeli… Nevem kaj naj storim, ker mi je povedala, da opravičilo, lepe besede in solze ne bodo pomagale…

Ja, verjamem, da bodo moje besede imele posledice, ampak tudi njene jih bodo imele. Občutek imam, da se tega ne zaveda in da se ne zaveda, da tudi jaz trpim in si želim, da mine vse skupaj….Včasih bi preprosto rada odšla nekam…Nekam, kjer nikomur ne bi povzročala preglavic,  kjer zaradi mene ljudje ne bi trpeli in jaz ne bi trpela… Kaj storiti, da bo bolje? Nevem…Bolj kot premišljujem manj mi je jasno… Vendar bi dala  vse, da bi se stvari obrnile na bolje… Rada jo imam ampak mislim, da se ona tega ne zaveda preveč….In to me boli….Boli…

Joj, preteklo je že toliko časa odkar sem nazadnje pisala, da je kar hudo…Ampak, ponovno sedim za računalnikom in zlivam svoje misli na “papir”.

Predkratkim sem ponovno razmišljala o prijateljstvu. In ne samo jaz, v to debato sva padla z mojim R. Odpravljala sva se v kino, da si ogeldava Sex v mestu in ko sva sedela na kavi, je debata nanesla na družbo. Sva midva tista, ki sva se odmaknila od prijateljev ali so prijatelji tisti, ki so se odmaknili od naju? Pokličeva za pijačo, za kino, bowling ali da bi šli ven…pa skoraj vedno enak odogovo:” Joj, ne da se nama…Joj, nisma na tem koncu Štajerske…Joj, utrujena sva….”  A potem po drugi strani izveš, da je šla prijateljica s svojimi prijateljicami ven…Ok, kaj pa sem potem jaz? Kaj sva potem midva, da naju enostavno nič več ne pokličeta…In potem se pojavi še eno vprašanje: a sva midva kdaj kje kaj narobe naredila, da nekako ne najdeva družbe? Nisva zavrta, zadržana, nekomunikativan…ravno obratno! Sva vesela, nasmejana, komunikativna, rada se zabavava … ampak kaj? A imava samo midva tak problem? Je danes res tako težko najti družbo, kolege s katerimi greš malo ven, se pogovorit, hecat, imeti fajn?

No in kaj ima film z vsem tem? Jah, ko sva se peljala domov, sva oba zamišljeno zrla na cesto…Bila sva enakih misli… Ima kdo od naju tako dobre prijatelje kot so te prijateljice v filmu? Razlika je med filmom in realnostjo, ampak mislit ti pa vseeno da… Ne, skupnih tako dobrih prijateljev nimava, vendar pa bi vsak od naju našel enega dobrega prijatelja, za katerega ve, da ga lahko pokliče kadarakoli…In tudi to je veliko, veliko vredno!

No, saj vrjetno ta blog nima ne repa in neglave, ampak meni je lažje pri srcu…In to šteje!

Tako, pa je tukaj…Zadnji dan v letu 2007…

Preziveljam ga s svojim lubijem v Ljubljani…In srečna sem, da je tako! Kajti za božične praznike oziroma par dni pred božičem in na božični večer nisva bila skupaj in ni mi bili lahko…

Premišljevala sem o vseh mogočih stvareh…Med drugim tudi o tem kaj za koga pomeni prijateljstvo…meni pomeni veliko, morda še preveč, nekaterim očitno manj…predvsem tistim, ki so mi govorili kako so veseli, da sem jim prijateljica in da sem jim stala ob strani itd., itd.,… Ampak “zanimivo” se mi zdi to, da ti moji t.i. prijatelji za mene nikoli nimajo časa oziroma si ga ne vzamejo niti toliko, da bi jih lahko počastila s pijačko ob diplomiranju in da bi mi v živo čestitali, ker sem jim pač to zdi bolj pravilno…Ljudje imajo pač dva obraza in takrat, ko te potrebujejo si pač vredu in fajn, drugače pa ko te šlivi…

No in v novem letu se bom potrudila, da se zaradi takih stvari ne bom sekirala in si krajšala življenja! In ne bom s tem obremenjavala ljudi, ki mi veliko pomenijo in jim s tem tudi zamorila…Ne! raje se bom posvečala tistim ljudem za katee vem, da me imajo radi in da se name ne obrnejo samo takrat, ko me potrebujejo ampak tudi takrat, ko jih preprosto zanima kako sm, kako živim, kako sem srečna in vesela, da se mi stavri odvijajo tako kot se…

Ja in tudi to…V novem letu bom ljudem, ki jih imam rada in ki jih spoštujem in cenim, večkrat povedala kako pomembni so zame in kako jih imam rada…

Vsem vam, pa želim v novem letu 2008 čimveč pravih, iskrenih prijateljev, bežnih smehljajev neznanca na ulici, veliko prave ljubezni, mir v duši in ljubezen v srcu!

Pa SREČNO!!!!!!

Ja, to sem se že neštetokrat vprašala v zadnjih mesecih…Nevem kaj bi brez Tebe! Bil si z mano, ko sem šla čez težko obdobje, ko smo se doma na veliko prepirali, ko so doma bila nesoglasja in za katera sem se in se še vedno počutim kriva…Ti pa si bil tam, sao poklicala sem te, če te ni bilo pri meni in se ti jokala, lipala, jecljala…Ti pa si mi pomirjujoče dejal, da se naj ne sekiram, da imam tebe in da bo vse boljše, ko bova nekje skupaj živela! Nevem, če se zavedaš koliko mi to pomeni, koliko mi pomeni, da me poslušaš, ko spravljam jezo in razočaranje iz sebe, a me objameš in mi obrišeš solze iz obraza…In nenazadnje, me na koncu vedno pripraviš do nasmeha…

Nevem kaj bi brez tebe, ko se sekiram zaradi tega, ker brata niti malo ne interesira moje življenje, ko naju sestrične ne sprejmejo v družbo in naju izolirajo! Pa kaj pri bogu sva komu naredila??? To, da sva srečna in da se imava rada? Da se vidiva v prihodnosti ksupaj, da si želiva skupnega življenja?? Nevem…

Veš, lubi, hvaležna sem ti, ker si ob meni!

Hvaležna sem ti, ker me poslušaš, mi svetuješ in me podpiraš!

Hvaležna sem ti, ker mi zaupaš tvoje misli, želje, strahe, dvome…

Hvala, ker si to, kar si…

Vedi, da si moj žarek sreče, ljubezni, hrepenenja in vedi, da te imam neizmerno rada, tudi takrat, ko se jezim nate!

Hja, s familijo smo se v soboto odločili, da pa te gremo pogledat kakšno veselico naredijo ti Atomiki…

Še dobro, da je bilo zastonj, ker ljudje moji…Edini, ki se je kaj trudil je bil tisti Jani al kaj je…Čeprav je s svojim govoričenjem zavlačeval, da so ja čim manj peli in igrali! Jasno je, da je lepši del banda pel na playback, on pa se je te nekaj trudil! Ampak kar se mi je zdelo še najbolj nemogoče…Ženske kot ženske, smo si pač ti dve brhki dekleti odšle pogledat od bliže. Špelca ni vedela kak se naj nastavi, kak naj da nogo, kak naj pogleda, da ne bo delovala še bolj zdolgočaseno kot je bila! Očitno je bilo, da ji je odveč biti tam…zavijanje z očmi, neke čudne grimase in kaj vem kaj še…

Ona druga, je pa nekaj čisto drugega…Bila je nasmejana, je plesala in se je videlo, da se ima fajn, da ji ni odveč biti tam

No, so pa imeli s sabo še nekega kitarista, ki je vsaj bil za pogledat, čeprav o igranju ni imel glih nekega pojma…

No, tisto kar pa so peli v živo, pa je bilo ultra počasi in še “fauš”…Še dobro,da smo se hitropobrali domov, ker če ne bi me še kaki dan dlje bolela ušesa!

In tu se meni poraja vprašanje: A je danes res smisel zabav, veselic z “velikimi” imeni v tem, da gremo poslušat playback?  Raje si z neta potegnem komad dol pa ga poslušam, kot pa da dam evrčke za vstopnino in nimam nič od tega! Glasbeni umtenik je zame tisti, ki si upa pred veliko množico ljudi peti v živo, ki zna peti in ki ve kako se temu streže…Takšnih pa je dandanes zelo malo…

Pa veliko dobre glasbe v tem dolgem ponedeljku!

…pa kanček kurje polti! Prvič zaradi vremena, ker me je v senci ob 3eh popoldan zeblo in drugič, v določenih trenutkih, zaradi tematike!

Torej, z zelo dobro prijateljico sva včeraj šli končno spet na kavo! Saj krivec sem jaz, da se ne dobiva bolj pogosto na kavi! Ampak, če bi se, morda ne bi bilo tako zanimivo Ja, saj vem, vsaka tolažba je dobra!

Skratka, ko sva se zaupali ,bolj ali manj, ena drugi, prisede mlad gospod, ki se bliža Kristusovim letom…Tema?

Moški in ženske…

Baje so/ste moški čisto preprosta bitja…Vsi imata enake potrebe, enake želje in kaj vem kaj še…

Vsi potrebujete nežnost in pozornost…Ja, verjamem…Res, iz izkušnje…Ampak nihče mi ne bo rekel, da je to tako težko povedat, če ne povedat pa vsaj namignit, pokazat…Zna bit problem za žensko, mogoče ne upa biti preveč nežna, ker moškega še ne pozna…Normalno pa je ( vsaj meni ),da lahko moški reče:”To je pa res prijetno, mi prav paše ko me tak carkljaš!” In mislim, da je to zelo jasno nakazano in povedano…In potem iz tega steče pogovor…Vsaj moja izkušnja je takšna. Se morda motim?? Je moškim res težko povedati, da jim paše nežnost, dotik, carkljanje…?

Kaj še? Seks…

Ja, tudi zame je to zelo pomembno! Priznam! In ko imam zaradi takšnih in drugačnih razlogov srečanje s “sušo”, sem tečna! Ja, tečna sem, ko ne dobim svoje doze seksa, doze orgazmov, občutka zadovoljitve-moje in njegove in doze potrditve…Vsi smo krvavi pod kožo, vsaka ženska kot moški to rabi,ampak mogoče smo pa ženske tu malo “zavrte”, ne priznamo, da nam paše seksat…Najverjetneje za to, ker ponavadi v babjem čveku slišimo, kako se govori, da bi tipi samo seksali in seksali…Hja pa kaj…mene to ne moti

No in še nekaj in pametno pokomentiral mlad gospod…”Modna muha” je baje, da je ženska z žensko, moški z moškim…Aja? Nevem no…Mislim,da ni ženske, ki bi me prepričala, da svoje telesne sokove izmenjavala z njo…Pa mi lahko še nevem kako zatrjuješ, da se eni ženski pač ne bi mogla upret! Sori, mogoče je tebi všeč, meni pač ni…

 Saj vem, da se zarečenega kruha največ poje, ampak jaz imam pač rajši hrenovke, krajnske…kot pa sveže pečene žemljice !

Zelo rada imam knjige od tistih otroških pravljico do tistih knjig, ki ti vzamejo dih in sapo…Ja, tudi otroške knjige berem…In to iz dveh razlogov: prvi je ta, da je/bo moja narava dela taka, da bom mogla biti s takimi zadevami na tekočem in drugi…hja, ker mi pač včasih zapaše, da preberem kako tako knjigico, ki kljub temu, da je oroška nosi globoko sporočilo! Kaj hočem, takšna pač se

In knjiga, ki se me je v teh dneh dotaknila je knjiga Waris Dirie: Puščavska roža!

Od začetka sem knjigo malo težje brala, me nekako ni potegnila, ampak potem…Ne znam vam prav razložiti…Potegnila me je vas, brala sem jo z velikim zanimanjem, kljub tem, da me je v določenih delih, kar zmrazilo, koj e avtorica natančno opisovala kako so jo obrezali, kakšne bolečine je trpela…

Ne znam in nočem si predstavljati kako je to in upam, da bo s časom tega vedno manj, da bodo ženske lahko bile ženske in da bodo ponosne nato, da so takšne, kot jih je ustvarila narava, najlepše!

Tako, sedaj pa sledi branje nadaljevanja te knjige!

Vzamite to knjigov roke in jo preberite!!!

Zadnje dni se sprašujem, če je to sploh normalno? Je normalno, da nekoga tako zelo pogrešaš kot ga pogrešam jaz? Verjamem, da tudi on mene zelo, zelo pogreša…

Šel je na morje in to klinčevo morje je bilo splanirano pred mano…Ja, nisma še nevem koliko časa skupaj, ravno danes je 3 mesece…

In zakaj je šel na morje? No, saj ni šel na morje s kolegi ampak s starimi!!! In zakaj? Zato, ker če ne bi šel, bi mu njegova starša zamerila, zamerila bi meni in nastal bi mučen odnos med nami…Tega pa si ne želiva! In verjamem, da mu je muka biti tam…Amapk tako kot je rekel sam, ko je planiral dopust je bil razočaran nad ženskami, še posebaj nad bivšo in takrat si je natrpal poletje v nulo! In ravno, ko sva se malo navadila na skupno prebujanje, cartanje, žgečkanje, jutranje zaspančke, hja in tudi zadah , je šel…Pa saj vem, da bo prišel čez 10 dni domov ampak ljudje moji, veste kje je še teh 10 dni!!???

Malo prej sva se slišala po telefonu, ni bil dolg pogovor ampak je bilo dovolj, da me je njegov glas ganil, da me je spomnil kako zelo pogrešam te najine pogovore, kako pogrešam to, da ga lahko pokličem, ko mi je hudo in se izpovem…Jebemti!

Zdaj pa recite, če ni njegova mama egoistična? To ni na mojem zelniku zrastlo ampak na zelniku moje mame! Je namreč izjavila, da ona in ati meni tega ne bi naredila…da bi mi dala na izbiro, ker bi videla kaj si želim in ker bi vedela, da bi ga pogrešala, da mi ne bi bilo vseeno!! Je pa tudi druga možnost…Morda njegova starša nista navajena biti sama…ju je kao strah, glede na to, da njegov oče po cele dneve dela in da sta bolj ali manj malo časa sama! Moj lubi je mamina desna roka, naredi ji skoraj vse…in vem, da bo mogla biti diplomatska, ko mu bom hotela kdaj povedati, da mi kaj ni všeč! Sicer je marsikatero stvar že sam sprevidel in ve, da se tako ne bo mogla nadaljevati in se tudi noče odločati med mano in komerkoli! Ampak ta “žrtev” je bila potrebna…

No in potem še izjava njegove mame…Na svežem začetku( saj zdaj nisva dosti dlje) je rekla, da če bi bila kako leto skupaj,d a bi me povabili zraven. Zdaj, tik pred odhodom pa je rekla, da če bi bila še kak mesec več skupaj bi me povabili zraven! Torej, če bi šli septembra, bi pa jaz bila povabljena ali kako?? Haloooo???? Kje je logika? Ženska me sploh ne pozna, me ne more poznati, ker sem pri njih po 2 uri na teden, ker pač v dvo-sobnem stanovanju nekak ne more biti 5 odraslih ljudi in roko na srce, mi je pri nas v hiši dosti ljubše, je več prostora in imava več zasebnosti!

Nekatere stvari mi pač niso jasne, si jih ne znam razložiti…

Najverjetneje je ta blog brez repa in glave…ampak meni je lažje pri srcu! Vem pa, da ko bom legla v posteljo, da bom hrepenela po njegovi bližini, njegovem dotiku,…

Ja, zelo ga pogrešam!!!!

Večkrat sem se že vprašala, če je z mano kaj narobe, da imam vedno t.i prijatelje, ki me izkoriščajo, ki se name spomnijo samo takrat, ko me potrebujejo!!

Joj, kak mi gre to na živce…

Na primer: določena oseba je moja kolegica, prijateljica že iz srednje šole, na faxu je eno leto pavzirala in se kasneje vpisala na isto smer kot jaz! In ker sem seveda eno leto pred njo, me je potrebo izkoristit za vse zapiske, potrebno me je vprašati za vsak izpit kako izgleda, kakšen je kateri profesor…Saj vse lepo in prav, ne bi imela nič proti temu, če bi z mano kontaktirala tudi kdaj, ko česa ne bi potrebovala! In ko vidim, da me na msn-ju kilkne ta dotična oseba, že vem koliko je ura…Spet nekaj potrebuje! Saj vem, da sem grda, da tak pišem o njej ampak, če me razjezi taka stvar! No in višek vsega je bil, ko je potrebovala neke zapiske, jaz pa sem jih že posodila moji zelo dobri prijateljici! Seveda je najprej gnjavila preko msn-ja, pol mi je poslala eno sporočilo, pa še eno in ko sem ji končno odpisala, ker pač prej ni bilo časa, si nisem niti “hvala” zaslužila!

No in ona ni edina…Obstaja še ena druga, ki me je odpisala, ker si je našla precej starejšega moškega, sta se skupaj vselila in skupaj živita…Ji privoščim, res ji! Ampak višek vsega je, da sem kriva jaz, ker nimava več stikov! In to zato, ker sem končno našla srečo v ljubezni in zdaj zaradi mojega lubeka nimam več časa zanjo! To mi je namreč napisala v sms-u! A to, da sem na njen klic, ko sva bili dogovorjeni za pijačo, čakala tedne, to pa ni nič…Ne, kriva sem jaz…In kaj naj naredim? Padel je predlog, da ji naj kak nedložen sms pošljem v stilu ” Halo, bejba! Kdaj grema na kavo? …Še živiš?…Daj se javi kaj! “Pa se nekako ne morem odločiti…Kak predlog?

In seveda obstajajo še takšni, ki se nate spomnijo samo takrat, ko imajo kako novo oddajo in rabijo gledalce, ko imajo kje kaj objavljeno in rabijo glasove…Svašta, vam rečem!

 No in potem je tu še en sonček…ena oseba, za katero pravzaprav sploh nevem točno, kako se je najino prijateljstvo začelo!

Je oseba, ki me podpira, ki mi stoji ob strani, ko jo potrebujem…Oseba za katero vem, da se lahko vedno nanjo obrnem, ki ji zaupam in ona zaupa meni…To pa je največ vredno…Vsaj zame, da vidim, da mi človek zaupa, da se mi izpove, ko je vesel, srečen ali ko je žalosten…Veže naju nekaj posebnega…Menda je najino prijateljstvo poglobil en dogodek, ko sem se zanjo peljala dobrih 20 km samo zato, da sma preživeli skupaj popoldan in da se mi je izpovedala o svojih travmah…Z veseljem to naredim še kdaj, draga prijateljica! Ampak upam, da to ne bo zaradi travm ampak zaradi kakšnega lepšega dogodka! In vedi, da sem ti vedno na razpolago!!!

“Prijatelj je tisti, ki vedno občuti, kdaj nam je potreben.”

Renard